Vedno me je zanimalo kako izgleda Italjanska riviera, o kateri lahko slišimo veliko, če na naši strani Jadrana poleti ujamemo kakšno od italjanskih radijskih postaj, zato sva se po krajšem izletu po severni italiji zadnja dva dni odločila preživeti v Cavallinu, mondenem turističnem naselju na rtu, ki s severne strani zapira beneško laguno.

Na celotnem rtu je skupek malih krajev ki se vsi imenujejo Ca'-nekaj, le te pa povezuje cesta od Jesola do pristanišča Punta Sabootini, od koder si z ladijco lahko obiščemo benetke.

Na rtu se nahaja veliko kmanjših hotelčkov ter nekaj kampov. Plažo na delu kjer sva bivala ureja in čisti konzorcij, katerega člani so hoteli, tako da so tudi ležalniki in senčniki rezervirani za goste določenega hotela.

Lokacija je odlična tudi za celodnevni obisk benetk, po glavni cesti na pol ure vozi lokalni avtobus do punte, za kombinirano avtobus-ladija karto do trga san marco pa je potrebno odšteti 18€ na osebo.

Opatija je bila zame v preteklosti le kraj, kjer se konča avtocesta in prične počasnejši tempo vožnje do trajektne luke v Brestovi. To poletje pa je nekajkrat postala končna destinacija, in moram priznati da smo bili vsi navdušeni nad krajem in ponudbo.

Opatija je dobro znana predvsem po arhitekturi, neštetih vilah, nekaterih ki nudijo namestitve in hoteleke usluge in drugih, ki so v privatni lasti. Vse izmed njih so vredne ogleda ob sprehodu po mondenem obalnem mestecu in tamkajšnih prelepih parkih.

Lepoto mesta skazi le nekaj zapuščenih in razpadajočih objektov, kot je hotel na zadnji sliki v samem centru mesta, vendar pa le-tega zaradi drugih lepot in odlične ponudbe sploh ni bilo opaziti, dejansko celotnega vtisa ne morem povzeti v enem prispevku, zato pričakujte follow-up.

Na Veli Smokvici smo se v dopoldanskih urah povzpeli na severozahodni vrh, od koder je bil razgled fenomenalen, saj se od tam vidi cele Kornate. Če je dan lep in vidljivost dobra vam obisk otoka toplo priporočam. Če ste v bližini lahko na jugovzhodni strani pristanete pred gostilno Mare, ki premore mooringov za kakih pet bark od tam pa se samo povzpnete na hrib.

Prvo noč jadranja smo preživeli na Prviču, kjer smo bili Prvič. Idilično malo mestece premore pomol z okrog 10 mooringi, na koncu pomola pa večkrat dnevno pristane tudi potniška ladija na liniji Vodice - Prvič - Zlarin - Šibenik. V mestecu najdemo majhno trgovinico, pošto, majčken hotelček in nekaj restavracij, katere so bile v Aprila še vse zaprte, zato smo jutranjo kavo popili kar v hotelu. Poštar je letos nov, tako da sem imel čast da sem bil na Prviču prva stranka, ki je letos menjala evre, prav tako pa je imel nekaj težav s strankami pred mano (dve položnici sta mu vzeli dobrih 10 minut), ampak ker čas v teh krajih ni relevanten, sem dobil občutek da so ga domačini dobro sprejeli.

Reka je znana kot največje pristanišče na Hrvaškem. Poleg ostalih kulturnih zanimivosti lahko na Trsatu obiščete božjepotno cerkev Marije Trsatske. Najlepše si je omenjeno svetišče ogledati z vzponom po Trsatskih stubah do cerkve in Trsatske trdnjave. S trdnjave je izredno lep pogled ob lepem vremenu na Kvarner in okoliško hribovje.

V mestu Vis se je po deževnem dnevu izza oblakov sonce le pokazalo in mestne stavbe polepšalo ob svojem zahodu.

Na severovzhodni strani Visa se skriva prelep zalivček z imenom Stončica, ki se odpira na zahodni strani istoimenskega rta, na katerem stoji tudi svetilnik. Mivkasti zalivček je obdan s svetlo zelenimi borovci in nekaj počitniškimi hišami, v zalivu pa se nahaja peščena plaža in igrišče za odbojko na plaži. Na vhodu v zaliv je na desni strani v skalo umetno ustvarjena odprtina, katere namen mi ni znan. Morda kdo ve kaj ta luknja je?

Na slikovitem peščenem rtu, ki je eden izmed prepoznavnejših simbolov hrvaškega masovnega turizma je konec septembra še vedno množica turistov, ki se nastavlja soncu in lovi še tiste zadnje tople sončne žarke. Nam je bilo še bolj prijetno kot tistim množicam na pesku, sidrali smo na vzhodni strani rta,tako da nas je rahel vzhodnik s krmo obrnil proti plaži, da smo se lahko skakali v turkizno modro morje. Za sicer zelo dobro ohlajeno točeno domače pivo na plaži je treba odšteti celih 20 kun, kar pa je za pričakovati, glede na lokacijo.

Skrito pred vplivi civilizacije se na Hvaru nahaja malo mestece po imenu Stari Grad, kjer se zdi da se čas preprosto ustavi. Ob kozarčku ali slaščici se na rivi lahko v večernih urah oddahnemo od "napornega" dne na morju. Na desnem bregu se lahko vežemo na mooring, kjer pa za nas spanje ni bilo nič kaj prijetno saj se je kljub skorajšnjem brezveterju barka celo noč zibala, zato predlagam, da sidrate na bojah na levi in se v mesto odpravite s čolničkom.

Večer pred vrnitvijo v Split smo prenočili v Milni in posneli nekaj lepih nočnih fotografij.

Če se na sončen dan, v zgodnjih popoldanskih uricah, ustavite na SW strani Orude, lahko doživite spektakularno predstavo narave, v obliki kristalno čistega turkiznega morja.

Poleg Orude se nahaja manjši otoček Palacol, oba pa sta bila včasih naseljena, o čimer pričajo tudi ruševine utrdbe iz 6. stoletja na Palacolu, ki se je kasneje uporabljal tudi kot samostan. Legenda pravi da so otoka v 13. stoletju uporabljali pirati, ki naj bi izgradili skrivni tunel med otokoma in kasneje vanj skrili tudi svoj zaklad. Na Orudi se nahaja manjša hiška poleg katere pa se nahaja tudi delujoč vodnjak, oba pa še danes občasno uporabljajo pastirji ovac.

Kot drugo zanimivost naj še povem, da sta oba otoka v privatni lasti in naprodaj, za enega od potencialnih kupcev pa se je v medijih omenjal tudi Bernie Ecclestone.

Pohod na Osorščico je prav prijetna popestritev dopusta na Lošinju ali Cresu. Pot pričnemo iz centra Nerezin, ki je do glavne ceste označena s tablami. Glavno cesto prečkamo pri odcepu za Peščine, od kjer je pot naprej lepo markirana. Asfaltna cesta zavije rahlo v desno in potem levo navhrib. Cesta se kmalu prelevi v makadam, kjer bomo na levi strani kmalu opazili odcep za pešpot na Osorščico.

Pot ni zahtevna vendar je večinoma kamnita zato priporčam primerno obutev (vsaj športne copate ali nizke pohodne čevlje), izmenjujejo pa se nizkorasli gozdički, gola pobočja in borov gozd.

Pohod bo trajal kaki dve uri in pol, zato priporočam da si seboj vzamete dovolj vode, vsaj liter na osebo. Na poti boste lahko opazili zanimivo floro, vonjave žajbla in materine dušice pa bodo še bolj popestrile doživetje.

Tu pa tam lahko opazimo kako zašlo ovco ali celo srnjad (v zgodnjih jutranjih urah). Po dobri uri hoje prispemo na sedlo, od kjer je na levo do vrha Sv. Nikola le še par korakov, na desno do vrha Televrin pa še slabe pol ure hoje.

Na polovici poti do Televrina je na desno markacija za pot do jame Sv. Gavdencija, ki je sier zelo strma, vendar pa po izročilu kamen iz ki ga tam poberemo prinaša srečo. Na pot vam priporočam da se odpravite dan po dežju saj je takrat razgled spektakularen.

V petek je bil odličen dan za udeležbo na IT konferenci v sečoveljskih solinah, vreme je bilo idealno, vendar pa je vročina v solinah narasla v zgornja trideseta, zato sva se s sodelavcem odločila preskočiti organiziran program in petkov popoldan raje preživeti v kopalkah ob vodi in hladnem pivu na strunjanskem kopališču.