ALO, ALO, ALOOO... je prvo kar slišiš, ko pristajaš na glavnem pomolu na Zlarinu. Mi smo pristajali v precej močnem jugu, proti kateremu je zaliv sicer zaščiten, a se čez hrib ravno dovolj ojača, da precej nagaja pri pristajanju, ker piha vzporedno s pomolom, kar zelo oteži pristajanje na krmo. Nam hvala bogu ni »pomagal« uslužbenec Lučke uprave – en tečen tip, ki ne zna besede katerega koli tujega jezika in je totalno neuporaben pri pristajanju in samo tuli alo, alo.
Cena na meter je s 26 kunami kar visoka, ampak baje da je na Prviću še višja. Ampak vsaj elektrika, voda in stranišča so v ceni, čeprav stranišč nisem našel.
Sicer mi je Zlarin zelo všeč. Lepo je urejen in vidi se, da je bil včasih letna rezidenca šibenskih patricijev. Mesto je lepo urejeno, ampak ne kičasto. Najbolj pa so mi bila všeč obvestila Turistične Zajednice, katere predstavniki imajo dober smisel za humor.
Tu so nekatere: »Kupujemo tuš, triba nam lova, uplatite boravišnu pristojbu«, ali pa »Dali je moguće, da su u Zlarinu prijavljena samo 23 gosta do danas?!!!« in spodaj na roke napisan odgovor: »Da, šta se čudite!«, ali pa »poziv na pituranje« klupa po Zlarinu; Svaki neka opitura toliko klupa, koliko želi...« v glavnem dober smisel za humor in tudi za manegment.