Lošinj iznad oblakov na letu Marseilles - Zadar. Še slabih 10 minut je od tu do letališča.

Kaj naj rečem, Impression 494, morje, veter, sonce, dobra družba. Trololo. Video pove vse.

Včeraj 23. junija je bil mesec najbližje zemlji, tako da je bil 19% večji kot je taktrat, ko je najbolj oddaljen. Mi smo ga opazovali med plovbo po dobri večerji v Amicotu. Za boljše slike bi morali imeti kakšno stojalo, ampak na čolnu je to tako ali tako bolj nemogoč podvig.

Slikano iz Ilovika proti Silbi & Olibu in potem mimo Orjul.

Ljubitelji letal bodo lahko v Kvarneriću in Kvarnerju uživali v brisanih letih (višina ~300m) lovskih letal zveze NATO. Kdaj in kako bodo letala letala je seveda skrivnost, zbrskal pa sem podatke kje poteka koridor P1 in naredil Google earth datoteko, prenesite si jo iz tmp.msjr.net in pa še eno lepo slikco.

Julija in avgusta pa ne bo nič, ker so takrat leti prepovedani.

p.s.: prva slika je simbolična (in copyright free pravijo na Wikimediji).

Kar nekaj časa je bilo, odkar sem bil zadnjič v Stari Baški, ki je ena izmed lepših vasi na otoku Krku. A so jo uspešno pozidali in kot kažejo parcele na vrhu mislijo še malo zidati. Sicer je vas omenjena že v 14. stoletju, a takrat pod imenom Kraj, kar je kar pravo ime, ker se tam tudi konča cesta, ki so jo spomladi obnavljali in občasno tudi zaprli. Na sploh je cesta kar ozka, na prelazu pa so tudi prav lepi razgledi, le ustavimo se težko.

Lučica je majhna, zasedena in odprta proti nevihtam. Ko nas preganja Senjska burja pa si v njej lahko oddahnemo pred končnim pobegom v kakšno bolj varno pristanišče.

Na istoimenskem trgu v Krku stoji Frankopanski Kaštel. Zgrajen je bil med 12. in 15. stoletjem, zdaj pa je lepo obnovljen in odprt za oglede (od 9:30 do 14:30 ure). Suvenirnica je izven sezone zaprta, v kaštelu pa so razstavljeni razni zgodovinski predmeti, od ostankov glagoljaških napisov, do predmetov splošne uporabe iz različnih obdobij. Trenutno je v njem tudi zanimiva razstava starih fotografij Krka.

Vstopnina je 10 kun, za ogled porabimo približno pol ure. Na vrhu je lep razgled na strehe Krka in proti vzhodu na Kvarnerić.

Po dobrih desetih letih smo se spet oglasili v AC Politin in ugotovili, da se je kar spremenil. Na recepciji te pred prijavo seveda po novem ne spustijo not, lahko pa si greš peš izbrat parcelo. Priporočam, da vam tetice najprej označijo na zemljevidu katere parcele so rezervirane, da ne bo letanja gor dol po kampu.

Ta najdražje parcele se ne razlikujejo preveč od cenejših, tako da ni tragedije, če nismo preveč ob morju, konkretne sence pa tako ali tako ni nikjer. Je pa zelo lepo urejena plaža in na sploh so vsi objekti zelo lepi. Ponoči kamp razsvetlijo lučke, tako da imamo občutek kot da bivamo na sredi novoletne jelke. WC-ji so sploh ponoči prava atrakcija z modrimi lučmi... Za moj občutek malo preveč vsega, kje so tisti časi, ko smo rabili baterijo do stranišča.

Krk je blizu in je dostopen po potki ob obali, ene četrt ure lagodnega sprehoda je do tja. Cenovno pa se kamp uvršča v povprečje.

Takole pa se odpirajo pogledi na cesti iz Gospića v Karlobag. Če je lepo vreme in zadosti časa se splača zaviti iz avtoceste in narediti manjši ovinek. Cesta je dobra in večinoma obnovljena, prometa pa tudi ni veliko, tako da je užitek v vožnji še večji.

Takoj ko pridemo čez prelaz v ospredju zagledamo otok Pag in Paški zaliv, če je dobra vidljivost pa se od leve proti desni vidijo Dugi otok, Molat in Ist, v ospredju potem Olib (in Silba), zadaj pa še Škarda, Premuda, čisto v ozadju na desni pa tudi najvišji vrh Lošinja - Osoršćica. Kasneje, ko se spuščamo pa se nam prikaže še Karlobag in nori pogledi na Jadransko magistralo.

Najlepša hvala fotografinji, ki je visela skozi okno in omogočila da z vami delim lepe sličice!

Takole pa je zgledal Primošten med prvomajskimi. Večalimanj prazen, nekaj japonskih turistov, nekaj motoristov, navtiki pa so izkoristili lep dan in se odpravili na morje. Mi pa smo se sprehodili po mestecu in videli, da glavno ulico proti cerkvici prenavljajo in polagajo kamnite tlakovce.

Drugače pa so v mestu zgodaj popoldan skoraj vse gostilne zaprte, oz. imajo pavzo, osebje sedi in te gleda kot deveto čudo. No, pizzerija na obali dela pa gostilnica na glavnem trgu tudi. Poročilo od tam pa v naslednjem poastu!

Pod Paklenico je malo morje avtokampov, v katerih maja najdemo predvsem Slovence, ki hodijo plezat in hodit na Velebit. Tokratno poročilo je iz kampa Alan (Bluesun), ki je del hotelskega kompleksa iz katerega štrli betonski kolos istoimenskega hotela.

Kamp ima sicer samo eno zvezdico, a so WC-ji čisti in urejeni, topla voda teče, pa tudi električne omarice so zadosti pogoste, da ne bo problemov. Senca je, plaža pa je tudi lepa peščena. Torej - prav simpatičen kamp. Tudi ostali kampi ob obali zgledajo od daleč kar lepo, veliko pa jih je tudi ob cesti, kar na vrtovih hiš.

Možnosti za izlete je ogromno, predvsem če imamo radi pohodništvo, če pa smo bolj leni pa se odpravimo vsaj do Večke kule, kjer je po legendi živel kralj Pasjeglavec...

Samostan Dajla je eden izmed tistih nesrečnih objektov, kjer se prepirajo višji interesi, stavba pa propada. Ne bom politiziral, ker nisem poklican zato, lahko pa napišem, da je kaštel lep primerek neoklasicistične arhitekture iz 19. stoletja. Leta 1835 so ga dobili Benediktinci in ga preuredili v samostan. Po 2. svetovni vojni je bil tu dom za upokojence, v osemdesetih so ga malo preuredili z nagravžnimi dodatki, ki jih lahko vidite na zadnji sliki.

Od začetka devetdesetih je samostan zapuščen, okolica pa je primerna za krajši zimski sprehod, le ob obali se ne da iti, ker nekater hiše segajo do vode in se ne da mimo.

Na vhodu v Kvarnerić je otoček Grujica in na njem svetilnik (B Bl (3) 15s 17m 10M). Otok obkroža zelo razgibano skalno dno z globokimi razpokami in globinami od 3-5m. Izkrcamo se lahko le pri pomolu na zahodni strani (s premcem proti obali, ker globine hitro zmanjka), pa še to če je dokaj mirno morje.

Otok naseljujejo samo ptiči in pa občasno oskrbnik. Svetilnik in okolica sta lepo vzdrževana, dostop do lepo urejenega vrta je sicer prepovedan, a mislim, da ne bomo šli v zapor, če vstopimo zaradi boljše pozicije za slikanje.

Konoba Toklarija v Sovinjskem polju je posebna vrsta domače gostilne. Jemo tisto, kar nam maestro pripravi, zmenimo se le za število hodov. Ponujajo domače jedi na moderen način, rib pa tu ne bomo iskali. Na vrtu sedimo pod ogromno Cedro, v notranjosti pa nam družbo dela torkla.

Naša družba je prišla na (za to konobo) krajšo večerjo, predjedi so bile odlične, za začetek tris -fige na maslu, popki regrata in kozji sir (na 3. sliki). Ostalo pa je bilo tudi vrhunsko - carpaccio, bobići in njoki s črnimi tartufi, ter za konec čokoladna tortica in fenomenalna skutica na žajbljevi marmeladi, ki si zasluži 6 zvezdic. Cene so odvisne od števila hodov in tega kaj jemo, plačamo za kvaliteto, a nam ne bo žal. Če smo pridni, dobimo še kakšno buteljko za domov.

Pred prihodom obvezno pokličite Nevia na tel.: +385 52 663 031. Če pridemo nenapovedani se nam lahko zgodi, da ostanemo lačni.

Še opozorilo, ko se peljemo proti Sovinjaku in zavijemo malo za Istrskimi toplicami desno nas bo GPS (na iPhone-u) besno usmerjal na napačno cesto. Držimo se glavne ceste in ne zavijamo na stransko! Iz smeri Buzeta je lažje najti.

Pred Salijem sta bila prejšnji teden zasidrana kar dva cruiserja. Imeli so celo organiziran izlet v mesto, vendar so čolni prepeljali bolj malo ljudi, tako da bil Sali popoldan prazen. Prišli pa so se nekakšni VIP-ji (s temle čolnom: www.wally.com), domačini so rekli, da je prišel designer Valentino, vendar nisem čisto prepričan da je bil on.

Privezi so na obeh straneh zaliva, mi smo vzeli NW del direktno pred barom. Na drugi strani je potrebno biti malo bolj pazljiv, ker naj bi bilo bolj plitvo, a smo videli kar nekaj jadrnic privezanih tudi tam. Trgovina v Saliju je še kar dobro založena imajo tudi novo lekarno, na stojnicah lahko kupimo kakšen spominek.

Popoldan je mesto tiho in mirno, dogajanje se začne po sončnem zahodu. Najprej pride katamaran iz Zadra, potem pa se dogajanje preseli v bar Maritimo, kjer vrtijo še kar dobro glasbo do zgodnjih ur. Cene v baru so že prišle v Evropsko unijo, a se odlikujejo s pestro izbiro in hitro postrežbo. Če si zaželimo dobre zabave, je to to, če pa smo v Sali prišli počivat, pa nam na tej strani zaliva ne bo preveč všeč.

Knjižnica v Saliju deluje in v njej se poleti vedno kaj dogaja, v zadnjem tednu avgusta so imeli otroci filmsko delavnico.

Od 14. stoletja naprej med glavnim lukobranom in zadarskim obzidjem vozi barkajol. Vožnja traja malo več kot minuto, stane pa 5 kun na osebo. Iz marine Tankerkomerc nam pot do centra skrajša za dobrih 15 minut. Barkajol dela poleti od jutra pa tja do polnoči, če je v mestu kakšna prireditev pa tudi dlje.

Koncesijo za prevoz ima družina v kateri se vse generacije ukvarjajo s tem načinom prevoza. Če nas vozi najstarejši, bodimo pridni, ker smo lahko hitro kregani. Upravičeno se tudi jezi na vse čolne, ki vozijo s preveliko hitrostjo v luki.

Iz Molunata v notranjost se najprej povzpnemo in potem počasi spuščamo proti Konavljam. Odlične cestice za kolesarske podvige, lahko jo pičimo tudi proti rtu Prevlaka. Edino za navtike je malo nerodno, ker nisem opazil, da bi se dalo kje najeti kolo.

Nekje 5km od obale naletimo na star železniški most. To je ostanek stare Avstro-Ogrske ozkotirne proge (Dubrovnik) - Uskoplje - Zelenika, ki je bila ukinjena leta 1969. Približno pot proge sem označil na maps.google.si tako da si lahko predstavljate kje je to bilo.

Na koncu hrvaškega jadrana je Molunat in v njem je AC Monika. Najbolje je, da parkiramo vozilo na trgcu takoj pri vhodu v vas in gremo peš dol pogledat, kako je s prostorom, da ne bomo obračali, ker je prostora zelo malo. Kamp je v terasah, ki imaj sicer ograjo, a je bolj tako – po domače. Senco se sicer najde, v sezoni pa zna biti hitro zasedena. O plaži raje ne bi, upam da so jo letos kaj spucali....

Ko najdemo plac, pa le pogumno po strmem klancu navzdol. Avtodom pride, tako da brez panike. Pod kampom je domača restavracija, v kampu pa se velikokrat sprehajajo ovce, ki jih je naš mestni maček zvedavo opazoval. Mogoče ga zaposlimo kot ovčarskega mačka, he he...

Rovenska in Veli Lošinj sta za navtike dokaj neugodna, vezov ni nič, Veli je odprt na burjo, v Rovenski pa že popoldanski maestral naredi na pomolu veliko zabavo. Vprašanje je, kako je s sidranjem na sredini zaliva ali pri velikem valobranu. Mandrač je v obeh mestih zabasan. No, tokrat je bila (za spremembo) bonaca, pa še gumenjak sem spraviil v kot in sva bila parkirana direktno v gostilni Mol. Namen - preseravanje.

Takoj na začetku so padli surovi škampi (ki so še malo pomahali), potem pa karpačo iz inčunov in res dobra buzara iz klapavic. Mogoče bi dal sam malo manj limone na karpačo, ampak to so že detajli.

Nato je padla še Škarpena, ki je bila sveža, dobra in odlično pripravljena (imajo gradelo), za sladico pa sva posrkala odličen sorbet. Za vse skupaj + šnopc in odlično domače vino sva dala 450Kn po osebi, kar je v bistvu veliko.

Ampak, sestavine so bile sveže in odlično pripravljene, namen je bil preseravanje, tako da pridemo še. Se da pa tudi jesti po normalnih cenah, samo pametno je treba izbrati, pa je.

Letos lošinjska luka sameva, nekaj pontonov manjka, na nekaterih pa zgleda tudi ni muringov, ker so barke vezane na bok. Hkrati je tudi zaprta tudi pumpa INA na rivi. Na obvestilu piše od 1. 6. do nadalnjega...

Sicer smo na radiu Lošinj slišali, da bodo zmedo s koncesijami rešili kmalu, ampak zaenkrat je vse skupaj videti bolj žalostno. Trgovci in gostilničarji se jezijo, nam pa ne preostane drugega, kot da čim bolj zgodaj vplujemo v luko ali pa gremo drugam. Eh, škoda.

Poglejte si tudi članek v novem listu: www.novilist.hr

Nasproti Trogirja, že na otoku Čiovu je privezana stara ladjica, ki je spremenjena v restavracijo Čelica. Je blizu marine in namesto na ladjedelnico pogled na staro mesto, pa še na ladjici si, kar je sploh fino.

Za začetek sva si privoščila školjke, potem pa je zadišalo po lesu in dimu... Gradela! Prava gradela, dobre ribice, prijazna postrežba in še kar uredu domače vino. Kaj še človek potrebuje? Mogoče tisti dan malo več sonca...

Račun pa je bil tudi človeku prijazen - za obilno kosilo za dve osebi sva dala okoli 500Kn.

Lepa, strma asfaltirana cesta vodi do Franjevačkog samostana (Gospe od Anđela) nad Orebićem, zgoraj se tik pred vrhom zoži, ampak brez panike, kar naprej, parkirni prostor je na drugi strani, peljemo kar čez (zunanje) dvorišče. V samostanu je muzej, pred njim pa fenomenalen razgled na Korčulo, Mljet v ozadju in otoke vmes.

Table Vidikovac naprej ne označujejo kakšnega posebnega - boljšega vidikovca, ampak turistično kmetijo s tem imenom, ki pa je žal nismo sprobali, ker je bila zaprta.

Okrug je ena velika vas na otoku Čiovu, ki jo kazijo ogromne "moderne" novogradnje v "prelepih" pastelnih barvah... Pa saj ni tako hudo, obalo so uredili in nasuli pesek, na obali je ogromno barov, tako da mora biti poleti kar pestro.

Gostilne na prvi pogled ne obetajo veliko, menuji v koloritu, fast foodi, celo Madžarske specialitete ponujajo... No pri mandraču sva na blef šla v konobo Korniža (ki se ji v resnici reče restoran Rarita), ki je edina zgledala malo manj polivinilasto in celo z jadrnico se da parkirat v mali marini zraven.

No ja, da ne nakladam - črna rižota zaenkrat najboljša letos, hobotnica pa tudi odlična, ribe so bile dobre, še celo buteljka je padla zraven. Tistega pol litra domačega pa raje ne omenjam. Ampak vseeno vse skupaj 573 Kn za vse + palačinke in šnopc se ne zdi veliko, pridemo še.

Še en plus za vse planespotterje - gostilna je odlično mesto za opazovanje letal, ki pristajajo v Splitu.

Na koncu ceste, ki vodi mimo vasi Postup, je lepa vasica Podobuče. Trenutno je mirna in osamljena, pravijo pa, da je poleti mala plaža polna do zadnjega kotička. Sicer pa, kje pa ni tako...

Drugače se do vasi ne da z avtomobilom, parkiramo zgoraj in se odpravimo peš navzdol. V vasi je tudi ogromen pomol, z zadostno globino, ki pa je popolnoma odprt proti jugu. Mrtvo morje rahlega juga bi naredilo bivanje tam kar zoprno.

Aja, glede na zemljevid naj bi cesta vodila še naprej do vasi Potomje, pa je nismo uspeli najti, oz. je nismo niti iskali, ker nismo vedelei zanjo...

Letos zaradi tople pomladi vse cveti in dehti in Opatija je eden izmed krajev, kamor se radi zapeljemo v tem času. V parku je pravi botanični vrt, od tipičnega avstro-ogrskega pa do nasada bambusa, kjer pričakujemo da bo zdaj zdaj priletel kakšen ninja.

Drugače je zaradi toplega vremena sezona špargljev že v polnem teku, velo fritajo v Lovranu smo že zamudili, pa ni hudega - do konca aprila so na voljo v vsaki domači gostilnici.

Najprej je bil sprehod po AC Koversada in seveda obvezno na otok. Zdaj je vse prazno in prav lepo. Povsod je pihala burja, tukaj pa je zaradi pozicije (burja zavije okrog vogala) v Istri pihal blag vetrič iz SW. Opozorilo za vse tiste, ki se pripeljejo izven sezone v kamp: ne z avtom not, četudi so vrata odprta, ko gredo vzdževalci domov jih zaprejo za seboj in potem je hec. Midva sva raje uporabila potko ob obali.

Potem pa še hrana. Obisk v konobi Bare v Funtani se je izkazal za dobro odločitev. Buškarina sicer še nimajo (smo le izven sezone), sva pa zato pojedla vse ribje predjedi (bakalar, paté, hobotnico v solati in carpaccio). Potem pa še glavna jed z gradele, jadranski kalamar in brancin (ni bilo drugega). Oboje je bilo odlično pripravljeno, a žal je bil brancin že izven vrhunske forme (a je vseeno dobil medaljo - kot naši skakalci). Sladica pa je bil biskvit z gozdnimi sadeži in to na račun hiše. Vse skupaj 45€/osebo - pošteno.

Postrežba pa kot doma, prijazen lastnik in lastnica, res odlično. Glede na to da sva bila edina gosta pa sploh. Pridemo še.

Takole je bilo leta 1999 na otoku Fararikulcu, nasproti istoimenskega zaliva v narodnemu parku Telaščica. Na otočku je privat hišica, pred njo pa lepa senca in betonska obala, primerna za skakanje v vodo. Izven sezone takrat ni bilo nikogar in je bil blažen mir (to upam da je še sedaj). Edini dogodek je kakšen ogled lovljenja boje z gliserja, se pravi luksuz.

Takrat nama domačini niso uspeli razložiti, kdo je lastnik hišice na otoku, govorili so o nekem doktorju, no sedaj pa sem odkril, da se jo da tudi najeti: www.accommodation-in-croatia.com

S sidranjem je v Velem lagu bolj slabo, ker so globine kar velike, zato smo se vezali pred hotelom Solitudo. V zmerno močnem maestralu je privez lepo zaščiten, od časa do časa dobimo kakšen oslabljen rafulček izza vogala.

Razen priveza ni v bistvu ničesar, voda in elektrika je na obali, a glede na to da ni bili nikogar naokoli nismo niti pogledali, če dela. Tudi hotel je izven sezone zaprt, tako da se bo do težko dobilo kakšno kavico zjutraj. Je pa zato blažen mir ponoči.

Za muringe pred sezono poskrbijo in pregledajo vse vrvi, kot se lepo vidi na zadnji sliki. Na videu pa naš prihod na Lastovo.

Že parkrat me je zanimalo, kako zgleda tale mala marina pri Šibeniku, pa se z jadrnico nismo nikoli podali vanjo. Tokrat sem izrabil priložnost in se iz kampa sprehodil do nje, da vidim kakšno je stanje.

Max globina je 2.4m, mest za jadrnice skorajda ni, za kakšno motorno barko pa je ob pomolu nekaj prostora. Vprašanje je, kako je v sezoni. Vhod je že v zmernem maestralu kar razburkan, označuje ga zeleni sverilnik na desni.

Drugače je ob marini AC Solars (z vsemi uslugami), ob vhodu pa zelo lepa peščena plaža, v bistvu ena redkih marin, kjer je samo minutka do čiste vode za kopanje.

Res se je lepo sprehajati po starih delih dalmatinskih mest in raziskovati ulice in uličice. Izven sezone pa sploh, ko ni toliko turistov in se ni treba umikati kolonam na vsakih pet metrov.

Saj je lepo pogledat vse znamenitosti, ampak vzeti si je treba čas in pogledat tudi malo v stranske ulice.

V Solarisu so v hotelskem naselju zgradili pravo malo dalmatinsko vas, sem prav moral preveriti, je iz čisto pravega kamna in lesa. Glede na to, da nisem pristaš takih surogatov so močno presegli moja pričakovanja.

Lepo urejeno, prijazna postrežba, prava gradela in kar je najbolj važno - dobro kuhajo. Naročila sva dva krožnika predjedi in paštetke, namazi, inčunčki in ostale dobrote so takoj izginile... Tapenada je bila vrhunska. Potem pa še orada na gradeli, ki je bila narejena po vseh predpisih.

In na koncu je razveselil še račun, malo čez 200Kn po osebi, pa še kartice sprejemajo, kar je v pravih dalmatinskih selih še vedno na žalost bolj redkost kot pravilo.

Za AC Šimuni sva se odločila na podlagi lepih fotografij in opisa na njihovem sajtu. No, nekdo se je kar potrudil v Photoshopu, ker je realnost malo drugačna.

Parcele so zelo skupaj (glej 4. sliko), večino dobrih zasedajo pavšalisti in pa hišice (5. slika), tako da težko najdeš dobro mesto za avtodom. No, potke so lepo vzdrževane, sence je pod oljkami dosti.

Na obali je nekaj (žal že zaprtih) lokalov, zdaj je tudi nastlano z različno opremo, tista ladja pa je milo rečeno podrtija za na odpad. WC-ji so slabo vzdrževani, manjka papir ipd... Čeprav je kamp odprt celo leto so nama pred nosom zaprli trgovino - do iduće sezone. Po moje bi morala delati dokler je kamp odprt, pa magari eno uro.

Izven sezone dela samo glavna konoba, pa še ta nima razen orad in zmrznjenih vietnamskih kalamarov ni nič pametnega za pojest... So pa v gostilni in na recepciji zelo prijazni, vsaj to.

Vsakemu, ki obišče Šibenik priporočam vzpon na trdnjavo Sv. Mihovila. Razgledi so veličastni, predvsem proti morju. Na lep oktobrski dan se je videl Vis, Kornati, otoki okoli Žirja in še in še...

Vstopnina je 20Kn, takole jeseni pa tudi ni vroče, ko premaguješ stopnice.

Končno enkrat za spremembo nisva nabijala v maestral, kot se to običajno zgodi na poti domov. Slike so kar ratale, video pa trese, sem vozil z eno roko z drugo pa snemal... V glavnem nekaj dolgih valov, drugače pa čista bonaca!

Mimogrede: glasba v videu pa je t.i. Trololo, ki zadnje čase kroži naokoli, se mi zdi da lepo paše zraven.

Tudi če smo na Rabu samo par uric je nujno, da se povzpnemo na Tajrun (torrione ali veliki stolp cerkve sv. Kristoforja).

Na vrh se pride po stopnicah, ki spominjajo na film Vrtoglavica, ampak razgled na vrhu je fenomenalen. Stari del Raba je kot na dlani, stolpi ostalih cerkvic (sv. Janez Evangelist, sv. Križ in Katedrala Marijinega Vnebovzetja), lepo se vidi Barbatski kanal, Velebit in otok Pag.

Drugače pa je na Rabu vsaj izven sezone težko dobiti kakšno dobro kosilo (če smo seveda samo za par uric tam), ker vse boljše konobe začnejo delati šele ob šestih, tako da se je treba zadovoljiti s kalamari iz zamrzovalnika. Je pa seveda tako kosilo bolj poceni...

Kakšno uro hoda od ceste (odvisno od kje štartate), če gremo iz Osorja v Punta Križo na desni je Jama na sredi oz. kakor naj bi bilo pravilno Jami na sredi. Zanimivo je, da tudi domačini uporabljajo dvojino. V bistvu gre za dva udora povezana z rovom. V enega se da priti po dokaj strmi poti, drugi pa je brez opreme bolj slabo dostopen.

Ni glih Postonjska jama, je pa odličen sprehod za kakšen bolj oblačen jesenski dan, pot je dobro označena in srečamo le še kakšnega ljubitelja miru in tišine ali pa pastirja ovac. Če gremo iz Jardišćice oz. luke Punta Križa pa bo to kar za celodnevni izlet za kakšne nore slovenske pohodnike.

AC Baldarin ima letos novost, redno linijo s čolničem izpred recepcije do Malega Lošinja. Cena vožnje je 75Kn, odhodi so dopoldan in popoldan, natančna ura pa piše ob pomolčku nasproti recepcije.

Po dolgem času sva obiskala tudi restavracijo Lučica v kampu. Še vedno so prijazni in tudi dobro pečejo na gradeli, prvič so bili jadranski lignji odlični, pri drugem obisku je bila koža brancina žala odločno preslana. Zelo dobra buzara naredi dagnje pa tudi pašto s škampi več kot dobro jed.

Na koncu sva obakrat dobila dokaj zasoljen račun. Za slabe tri hode prvič malo manj kot 700 in drugič več kot 800 Kn je odločno preveč. Žal. Saj se da najesti tudi za manj, a takoj ko se začnejo boljše stvari, se začnejo tudi zasoljene cene. Naslednjč greva pogledat v Pogano, kako kaj tam stojijo stvari, ali pa še raje kar na Ilovik pa je.

Končno spet topli dnevi in to nedeljo sva šla do Novigrada in se ustavila v gostilni Mandrač, kje drugje kot v Novigradskem mandraču, kjer je tudi še gostilna Sidro. Obe gostilni sta približno na istem nivoju, tako da je v bistvu vseeno v katero zavijemo. Privoščila sva si klasično nedeljsko kosilo, školjkice (mušule in pa dondole na ledu), nato malo rižotke s šparglji in kozicami, pašto s škampi in jakobinkami (slika žal ni uspela) za glavno jed pa porcijskega lista in pa kalamarčke.

V glavnem brez pripomb, a tudi brez kakšnih presežkov. Rižota in pašta bi bili lahko malo bolj dodelani, a je zato vtis popravila sladica - odlična domača čokoladna torta. Kvaliteta spominja na Rivico v Malinski na Krku, le da se tukaj ne gredo neke fensijade. Dobro in 350Kn po osebi za 4 hode + pozdravček iz kuhinje + malo namakanja kruhka v odlično Babičevo oljčno olje. Še pridemo.

Za kakšno dobro kapljico pa se splača zaviti v Vitriol na severozahodni obali.

Takole smo aprila po maestralčku pluli proti Lastovu, čisti užitek, vetra je bilo za 10 do 20 vozlov, vala skoraj nič, e45 pa jo je samo z genovo pičila tja do 8 vozlov. Glavnega niti nismo dali ven, ker se ni nikamor mudilo, raje smo odprli še eno pivo, pa kakšen priboljšek na mizo in to je to.

Na 1. in 2. sliki je Glavat, kolikor se ga je dalo slikat v rahli meglici, video pa... huh, za skomine.

Nore stene, do sedaj sem se vedno peljal bolj od daleč, kot mulc z Liburnijo ali kot starejši, ko sem jadral proti Mljetu. Zdaj smo si tole ogledali od blizu in je res impresivno. Vsaj zame bolj kot tiste pri Dugem otoku.

Veliko zemlje med stenami je obdelane, predvidevam da gre za Plavac, čeprav se od blizu vidi tudi vsakovrstna zelenjava. V vsakem primeru, svaka čast Hvarani, jaz na takih strminah predvsem smučam!

V Milni na Braču lahko na INA pumpi izven sezone tankamo le do 13. ure. Lani je to trajalo do 15. maja, črpalkar pa pravi, da bo skrajšani delovni čas letos veljal mogoče še do 15. junija! Tudi na Šolti baje velja skrajšani delovni čas!

Torej, podatki v peljaru ne veljajo vedno. Velja poklicat oz. izven sezone vedno priti dopoldan...

Moli Onte! Gostilna, kjer se počutiš kot na obisku pri prijateljih, kjer je hrana odlična, gradela nasploh, kjer cene niso navite in kjer je jadran še vedno tak kot je bil nekoč. Ne vzemite jedilnega lista, raje vzemite tisto, kar se je ujelo in kar so pridelali doma. Res prava domača gostilna, za tiste ki to znamo ceniti.

Pred gostilno so boje, pridejo pomagat privezat (če želite). Prevoz od barke do obale zagotovljen v obe smeri. Zaliv je odprt in je veliko mrtvega morja, vsi vetrovi razen burje znajo nagajat, tako da se splača obisk načrtovati vnaprej, da pridemo v dokaj stabilnem vremenu.

Imajo tudi lastno olivno olje ter vino, lahko se dogovorimo za dostavo svežega kruha zjutraj, nad gostilno pa je tudi par apartmajev.

V zmernem maestralu smo se odločili za kratek postanek in dopolnitev zalog na Korčuli. Hoteli smo pristati na zunanjem pomolu marine, a nas je mornar nagnal in nam ponudil dve opciji: plačajte pol dneva marine ali pa pristanite v zahodni luki.

Že v zmernem maestralu je zahodna luka popolnoma neuporabna zaradi valov, ki tolčejo direktno v obalo, pozno popoldan (glej video), ko je veter pojačal pa so razmere še slabše. V marini pa je le tu in tam pihnil kakšen rafulček, drugače je bilo mirno.

Mi smo se kljub "prijaznosti" odločili za nočitev (skoraj 600Kn za 3 osebe in 45' barko). V sezoni, ko bo marina polna in se obeta popoldanski maestral, ne nasedajte nasvetom iz marine, raje kam drugam.

Zatočišče pred nedeljsko burjo sva našla v gostilni Lovranska vrata. To je že preverjena lokacija, v dnevih špargljev pa sploh. Takrat in tudi to nedeljo so imeli posebno ponudbo, za katero pa je treba vprašat, ker je ni v jedilnem listu. Čeprav je gostilna bolj domače sorte, dobiš celo pozdrav iz kuhinje - marinirane sardelce. Potem pa - šparglji!

Za predjed šparglji kar tako, potem rižota s škampi, šparglji in jagodami. Tako dobrih škampov že dolgo nisva jedla, jagode so tam zaradi vtisa, a k sreči ne motijo. Potem pa naprej domači lignji s šparglji (njam njam) in za konec še palačinke z lovranskimi maroni. Vse skupaj spet ~500Kn, se pravi - uredu cene in prijazna ponudba.

Avto se parkira na mestnih parkiriščih nad centrom, mali trgec pa najdemo najlažje, če gledamo kje je rumeni zvonik.

Prejšnji vikend sva se odpravila v taverno Maruzzella v Zambratiji. Je lepo ob cesti z velikim parkplacem, odprta celo leto in lahko se plača s karticami. Od pomola v Zambratiji je oddaljena 500m, tam se da pristat tudi z malo večjim čolnom.

V glavnem - dobro. Spet klasika za malo več kot 500Kn, velik plus je da pečejo svoj kruhek, da so mešane školjke res mešane (jakobinke, kaneštrele, mušule, dondole....) in buzara dobro narejena. Črni rižoti je malo ponagajala začinka, a so vtis popravili listi na žaru. Sladica je žal bila iz trgovine, tako da bi jo najraje preskočila.

V glavnem, se splača obiskat, če pa ste v Zambratiji pa obvezen obisk, kljub malim kiksom, ki pa jih zaradi zelo kulturnih cen oprostimo.

Najbolj zahodna točka Hrvaške, pa tudi nekdanje Juge - Savudrijski svetilnik - z vami od leta 1818, ko ga je dal zgraditi tedanji avstrijski cesar Franc I. Mikrovalovne antene in antene za mobitel ter IR senzorji so seveda kasnejšega datuma... Glede na viseče perilo še naseljen.

Mimogrede, savudrijski avtokamp so že pred nekaj časa razširili čisto do svetilnika, je kar urejeno, parcelce in peščene potke. Ponoči mora biti fino opazovati žarek.

To nedeljo naju je sonce pripeljalo v Poreč. Vse je še večalimanj zaprto, na obali delata le dve restravraciji; gradska kavarna ima full-color slike, ki nekako ne vabijo; ta druga odprta zadeva pa je Sv. Nikola, za katerega pa je manjkalo financ, čeprav je bil na sončku in v zavetrju maestrala.

Odločila sva se za edino še možno alternativo Peterokutno kulo v centru mesta. Pravkar so odprli, pa še edina gosta sva bila, tako da je šlo malo bolj po domače, a še vedno na nivoju.

Solata iz hobotnice za začetek je bila ok, potem pa se je samo še izboljševalo. Mešane školjke v nadaljevanju so bile res mešane, male jakobinke, mušule, dondole, dagnje, vse se je našlo v rdeči buzari. Za glavno jed pa ogromna mama list, ujeta tisto jutro, odlično narejena brez kompliciranj + bonus ikre! Zraven cro klasika, odlična blitva s krompirjem. V pomanjkanju sladic sva se odločila za palačinke v vinskem šadoju - zelo dobro. Vse skupaj 40€ po osebi. Korektno, dobro, pridemo še.

Ja, pozimi je lepo, ni nobene gužve, sonček sije. Je pa mraz in vse je zaprto. A se splača iti na sprehod, v Koversadi je sploh lepo. Sicer je kamp zaprt in zabarikadiran, a nam prijazen receptor pove, da se gre do obale skozi Petalon.

Na obali so lepi razgledi, lepo se vidi do Rovinja (Sv. Ivan na 3. sliki), pa še nekaj je treba računati - burja je tu večinoma zelo slaba. V našem primeru je celo pihal maestral, medtem ko je bilo recimo na Krku vse belo od soli, v Piranu pa so zmrzovali...

Izven sezone ne priporočam da z avtom zapeljite v kamp, čeprav je rampa vzdignjena. Čez zimo so po kampih razni vzdrževalci in ko gredo domov jo spustijo... Potem pa se zna zgoditi, da vam avto ostane not in je panika....

En izletek v Vrsar na Prešernov dan se je končal v Troštu, v marini Vrsar. Zakaj? Ker so odprti in ker sprejemajo kartice. Vse drugo je bil čisti blef, ker v Vrsarju nisva bila že ene 12 let.

Restavracija na zunaj izgleda čista betonska klasika (spodaj je še recepcija marine), tako da sem se že skoraj obrnil in predlagal kaj drugega. Notri pa najprej levo fensi klasika v hladnem slogu, desno pa večja soba v umetno staranem slogu in na sredi - zadetek v polno - prava velika gradela.

Začela sva z odličnim bakalarjem, ki ga je še boljšega naredilo dobro oljčno olje, nadaljevala z ribjo juhico, ki bi rabila malo več ljubezni in malo manj kocke, a je bila vseeno za slabo štirko. Nato malo za potolažit vsak pol pašte s tartufi - korektno, brez odvečnih Zigantejevih pripravkov. Trilje z gradele so bile odlične, samo ena napaka je bila, ena izmed mojih je ležala na mestu, kjer se je prej pekel mesić in je okus hrbta malo vlekel na ombolo. Ajde neka, se zgodi. Račun je bil skupaj z odprto malvazijo, biskami in sladico 40€ po osebi, kar je več kot korektno. Za to da sediš februarja ob morju pa sploh. Za obalno gostilno - odlično, pridemo še.

Aja, na zadnji sliki pa vas pozdravlja msjr pred 12 leti, ko še ni bilo marine v Vrsarju...

Iz Ilovika direktnega v Baldarin. Ponoči se držimo belega sektorja na Rtu Suha, vendar tudi če gremo direktnega iz Orjul na Baldarin pridemo zahodno od vseh plitvin med Orudo in Cresom.

Evo, tale je iz lanskega junija, prav z zgoraj opisane poti. Maestral se je že toliko pomiril, da se je dalo z gumenjakom že lepo glisirati. Dve milji pred zalivom postanek za slikanje sončnega zahoda, pol milje pred vhodom pa že olje in menjava krmarja za snemanje videa :-)

Trajekt Božava so lani prodali, progo Zadar - Zaglav pa tudi že nekaj časa nazaj ukinili. Most je itak nov. Tako da so tele sličice iz l. 1997 že kar zgodoviske.

Torej, tole je pogled iz trajekta Božava, kako se je vozil skozi Ždrelac med Pašmanom in Ugljanom, seveda na poti proti Zaglavu na Dugem otoku.

Ta zadnja slika je Jadrolinijin trajekt Božava v Zadru, tako da si predstavljate o kakšni ladji je govora ;-)

No, tole pa je veliko snega. Na www.rijeka.hr imajo zelo kvalitetne webcam slike Rijeke. Slike sem malo popravil, v živo pa si jih lahko ogledate na zgornjem linku. Na Reki naj bi bilo kar 9cm snega, priporočajo da ljudje ostanejo doma. Sicer pa tudi v Ljubljani danes dopoldan ni bilo dosti bolje. No ja, imamo vsaj zimske gume ;-)

En postanek v pred izlivom reke Mirne, takoj pod Kamnolomom, kjer se odpira lep pogled na most, cesto in drugo stran zaliva, kjer so ostanki še enega kamnoloma... Iz tega na severni strani še vedno vozijo kamenje z ladjami, predvidevam v tovarno cementa v Umagu. Ladji na sliki sta po moje Rock in Rock II, ki so ju pred leti popravljali v ladjedelnici Malem Lošinju.

Po jesenskem kosilu na obali sva šla pogledat še ostanke naselja Zlatorog. Na zgornjem so v hišicah skavti iz Umaga, spodaj pa so le še ostanki potke in razpokane betonske plošče na katerih so nekoč stale male, dvoposteljne hišice z umivalnikom. Restavracija je razsuta in bi jo bilo nujno treba podreti, ker je gozdiček drugače zelo lep, obala pa je sploh lepo urejena. Poleti deluje mali lokal, ki ima tudi igrišče za odbojko na mivki.

Za razliko od severne obale, kjer je le hotel in pogled na marino, je na južni obali Umaga je par konob, ki so lepo skrite pred burjo in se da v njih posedeti in uživati v žarkih jesenskega sončka.

Ni naju motil jedilni list s fotografijami, prebolela sva, da ni bilo bakalarja. Je pa bila odlična biska in medica, solata iz hobotnice, slane sardelice in potem še malo ribic in pa mešana fritura in seveda malvazija. Pa še dva sorbeta za konec. 250Kn (35€) na osebo se zdi pravšnja cena za užitek ob obali. Zraven pa Italijani natepavajo škampe, nemci mešano na žaru, pa smo vsi veseli. Vseena 100x bolj mirno kot v Piranu in bonaca namesto burje.

Hrana brez presežkov, a dobra lokacija (in lepo urejeno), ki premami da ne greš raje v notranjost Istre. Pa en dvojni plus v malo redovalnico za prijaznost!

Tudi na Braču je zanimiv ostanek nekih drugih časov, vhod v podzemno pristanišče. Še lepo maskirano s skalami iz stiroporja. Da se pristati zraven, s čolnom pa tudi not. Na sliki je Bavaria 36, tako da si lažje predstavljate.

Na poti na Krk se levo spodaj vidi bivše trajektno pristanišče Voz. Od tam so te slike in je zdaj vse zapuščeno. Na strani, ki gleda proti mostu je še kar lepa obala in travnik primeren za piknike. Na drugi strani pa je splanirano in se vidijo temelji za nekakšna skladišča. Nekoč v prihodnosti pa naj bi tukaj stal most štiripasovnice, ki bo povezovala letališče na Krku z Reko. Živi bili pa vidjeli, a ne?

Če vas pot zanese v Makarsko in okolico se splača povzpeti na Biokovo. Z avtom je sploh luksuz, cesta je ok in gre vse do TV antene, tam se odpre pogled Imotski in hercegovske planine. Pogled na morje se odpre že prej, ko pridemo na greben je to to, tako da ni treba rinit do vrha. Slike so scan trotlzihra, tako da se opravičujem za kvaliteto...

Pogled na Barcolano iz Belvedera in čestitke Maxi Jeni in Mitji Kosmini za 1. mesto. Čestitke tudi vsem ostalim slovenskim jadrnicam za odlične uvrstitve!

Ja, takole je konec septembra na Trsteniku. Vreme ni bilo najboljše, je pa lepo dozorelo grozdje. Po Trsteniku skačejo zajci, svetilnik je zapuščen, le sporočilo Rabljanom pa pove, da Lošinjancem ni vseeno za otok... Pa naj bo zapuščen, na žalost je na jadranu vedno manj osamljenih kotičkov.

Lep pozdrav iz razstavnega prostora Adrialog-a na Izola Boat Showu!

Saj veste tistega, popoldanska mavrica na vzhodu - konec dežja... Pa tisto, da nevihte prihajajo z zahodnih smeri.

Če piha burja (NE!), ki v bistvu to ni (lošinj tudi burja, v Zadru so merili čisti vzhodnik), se vse bolj čudno odvija... Ploha/nevihta na sliki se je pomikala v smeri SE-NW, tako da je šla v smeri, kot je ne bi pričakovali od nevihtnega oblaka. Pa še mavrica na zahodu se je pokazala in to pred nevihtico....

No, 5 minut pred ploho je obrnilo na E (glej 5. sliko iz jadrišćice), potem pa takoj na SE, začelo se je kot ploha, pa nadaljevalo v malo nevihtico z jačanjem juga. Ponoči se je spet popolnoma zjasnilo, ob 6. uri zjutraj je bil prehod hladne fronte (NW veter), potem pa že bo 12. uri lepo vreme z rahlim SW vetrom. Ciklon je bil nad tirenskim morjem, fronta se je bližala jadranu.

No pa naj kdo reče, da na jadranu ni pestrega vremena!

Gostilna ni tako "otmena" kot si mislijo njeni kelnarji. Če se gredo fensijado, bi bili lahko pazljivejši pri strežbi, imeli malo boljši kruh in pa notranjo opremo bi lahko tudi zamenjali. Pa na sol morajo paziti... Lani oktobra je bilo vse bolje.

Fensi gostje, lokalni veljaki & midva, ki sva se ustavila tam na kosilu, ker raje dava malo več za kosilo - 300Kn na osebo za 3 hode (brez ribe!), kot pa da jeva plastiko v tehnikolorju na obali. Kljub vsemu bi šel v Njivicah še enkrat tja, mogoče za hitro kosilo raje pogledat njihovo Konobo z istim imenom, a se odpre šele ob 18. uri...

Sicer je res, da se prava sezona za obisk takih gostiln začne z oktobrom in konča v sredini maja, poleti pa je bolj molža na hitro - pa vseeno ne bi smela biti. Kljub vsemu odlične juhice in ena boljših črnih rižot. Opevani domači kalamari pa bi rabili še malo ljubezni in domišljije pri pripravi...

Pa sva bila spet v Amigotu, in spet jedla korektno ribo za dobro ceno. Slow food presežkov seveda ni, ampak vedno je odlično. Inčuni za hladno predjed so povprečni, zato pa je ribja juha (opažen vsaj pauk, škarpoč) odlična. Buzara je bila ena izmed boljših letos, trilje vedno 1A, škarpena v pečici s krompirjem (& čebulo & paradižnikom & vinom) pa vedno dobra. Trije hodi + odprto vino -> 250Kn na osebo ni preveč.

Drugače je na obali Ilovika še Porto, kjer se tudi da dobro jesti, najbolj me je na menuju presenetil Bosanski lonac (vprašanje če je še), a ga nismo nikoli naročili. Se pa spomnim dobrih malih trilj na žaru... Hm, bo spet treba pogledat enkrat.

Tretja je Dalmatinka, kjer so naju pred leti vrgli ven, ko sva naročila ribo v pečici. V smislu: "Vi nečete čekati ovo", čeprav sva imela cel dan časa. Lepo urejeno, odlična lokacija, ampak ob dveh dobrih gostilnah me pač ne vleče več tja. So se morda že poboljšali?

Drugače pa na Iloviku popoldan ni nikoli dolgčas, ko gredo turisti, pride najprej Judita, potem pa še Premuda, če se kaj zalomi pa pač v obratnem vrstnem redu. Če to ni dovolj pa si ogledujemo lovljenje boj.

Aja, kaktus noj pa je izgubil svoj nos (je že odcvetel)....

V Valunu sem bil prvič in je bilo prav prijetno presenečenje videti tako lepo in urejeno mesto. V center se z avtom ne sme, čeprav izven sezone rampa odprta ga raje pustimo na parkirišču. Z barko pa v nestabilnem vremenu ne bi pristal, vsi severni vertovi znajo dobro nabijat v obalo...

Trajekt Nosač vozi na liniji Valbiska (Krk) - Lopar (Rab). Vožnja traja uro in pol.

Ozko strmo, z izogibališči in novo varnostno ograjo. Kako se tu v sezoni srečata avtobusa? Težko. Fenomenalni razgledi.

Odlična lokacija za pohode po pravi rimski (Rimljanski) cesti in pa še naokoli po hribih. Mesto ima vse kar imajo veliki, malo spominja na Hum in Vrbnik. Edino cesta do tja je slaba pa pristanišče je tudi bolj bogo...

Kamp ima eno zvezdico, je zelo bogi. Tudi v pristanišču ni prostora za kakšno večje plovilo. Do mesta Beli vodi zelo strma betonska cesta z izogibališči in brez ograje. Zelo strma je zareeees strma, kolesa malo zdrsavajo, če dežuje! Drugače pa je bila v reškem zalivu bonaca, povsod po severnem jadranu pa je nabijal jugo 30 vozlov...

Pri Bolu je jugo tolkel okoli 30 vozlov, pa smo zavili v Vrbosko, kjer je vsake toliko samo malo zapihljalo. Odlična luka, ne bi pričakoval da tudi jugo tako drastično zmanjša... V ACI-ju smo dobili plac, so pa muringi še naprej na mestnih vezih.

Ta zadnja slika pa je naslednji dan zjutraj. Jezerska bonaca...

Nekje sem prebral, da je Ilovik najbolj urejen otok. Pa se mi zdi da je res... Iz Amigota takole slikal rožice, preden je prišel na mizo naš prijatelj Branko z jadrana (via pečica). Njam njam.

Aja, no, a ni kaktus na ta drugi sliki tak kot en noj?

Hmja, zdej pa res ne vem... A je to romantično al so ga usral s temle AC mostom? Po moje bi morala AC iti bolj zahodno... Ampak zdej je kar je.

Zmeraj se peljemo nad njim, zmeraj gledamo tisto industrijo pa nikoli ne gremo dol v Bakar. No pa gremo enkrat. Če bi ukinili vse skupaj bi bilo res simpatično mesto. O mestu kdaj drugič, zdaj je na vrsti industrija in delovne zmage! Ampak dejmo si priznat: jeklo ima tudi svojo romantiko...

No, ko smo že v neki drugi temi toliko predebatirali, Bartol Kašić je vsaj lani vozil na liniji Lošinj - Zadar (via ta mali otoki a la Premuda, Silba...). Originalni Bartol je bil rojen l. 1575 na Pagu in je umrl 1650 v Rimu in je bil pisatelj in jezikoslovec.

Pozno poletje je že in počasi bo čas za en dolg sprehod po solinah. Spomladi in jeseni je tam najlepše. Vstopnina za odrasle je 5€.

Ni bilo najlepše vreme, pa smo se podali peš gor v mesto. Kar dolg sprehod je bil...

No, takole, vidim da je Pula pa še nobene slike amfiteatra. +Bonus mucki, ki jih je tam vse polno... Vstopnina v amfiteater je 40Kn, spodaj je še manjši muzej.

Iz Vrbnika se lepo vidi Novi Vinodolski in Crikvenica. Žlahtino pa se kupi dol v kmetijski zadrugi, kjer je cenejša...

Smo šli malo v Marino izola, pa smo obsedeli na skalah in je nastala tale fotka...

Ker je pihal močan jugo sva se odpravila na daljši sprehod v Brgulje. Nazaj pa z "brzobrodsko linijo". Se splača pogledat kdaj vozi gliser...

Pred močnim jugom sva se umaknila v Zapuntel. Ostala sva dva dni, da je šlo središče ciklona čez nas in se je vse skupaj vsaj malo umirlo. Ponoči sva imela sunke do 60 vozlov, da je barko veselo pritiskalo v pomol, čeprav sva imela kljun skoraj v veter.

V Zadar pride Zadar in potem iz Zadra odpluje proti Anconi in potem nazaj v Zadar ;-)

Šef boje in par slikc iz Solin. Najbolj obleganega sidrišča na Pašmanu (& okolici)

V Mali Ravi je dosti bolje kot v Veli. Boj je malo, vendar se splača iti pogledat. Večinoma niti ne pridejo kasirat. Pride pa zvečer Lara in pobere par domačinov.

Gremo jadrat! Še prej pa ena fotka Biograda N/M

Paški most slikan z jadranske magistrale.

Ena hitra fotka v Karlobagu

Med severom in jugom severne poloble + trdnjava Nehaj v Senju

Letos bo obnovljen še en del ceste na Cresu. Stanje v začetku junija.

Zunaj nabija jugo, v Jurjevi luki pa milina & tišina. Kljub temu da je poln ruševin bivše jugovojske, mi je zaliv zelo všeč. Poleti zna biti zasedeno, ker je v bistvu malo prostora.

Jugo je bil def. močnejši kot zgleda na slikah. Hvala mornarici, ker se je potrudila v kabino po fotoaparat.

Evo Korčula, se ustaviva na kavi? Eeeee, been there, done that, gremo na Mljet. Tam pri zahodni strani obzidja (3 in 4. slika) se da spravit gumenjaka v vodo, je drča. Smo ene sto let nazaj to že naredili.

Marko Polo šiba iz Korčule proti Hvaru.

Po paklenem kanalu v maestralu, ki je v sunkih dosegal 30 vozlov. Luksuz metuljček in hitrost kot se spodobi.

Malo mesto - veliko estetike, zgodovine, kot da bi se sprehajal po malem muzeju ali galeriji.

Malo smo se sprehodili po Velem Lošinju, septembra se celo dobi kakšen privez za kosilo v spodobni restavraciji pod cerkvico (glej četrto sliko na levi). Cene niti niso pretirane, niso pa tudi takšna "fensijada" kot mislijo da so. V Velem lošinju pa ne bi prespal, še posebej če se obeta burja.

No takole, šli smo od pomola desno pa levo čez trg, potem levo, pa navzgor do cerkvice. Sončni zahod je bil zelo lep, no potem pa je vse skupaj malo pokvaril kar velik račun za par travaric v bližnji gostilni. Pa ni bilo hudega. Na tretji sliki je v ozadju Žirje, na prvi pa Zlarin in otoki med Zlarinom in celino (proti SE)

Iz Izole mimo Punte v Piran in potem nazaj. Malo megleno, ampak dve sliki sta še nekako ratali...

Panorama Rovinja iz marine.

Zgodnja pomlad v Umagu, mestna plaža jasno prazna - morje 9°C :-)

Ploha nad Lošinjem. Cel dan je pihal jugo in plohe so se vrstile ena za drugo, vendar niti ena v Jadriščici. Zvečer pa... dež in nevihte.

Po celem dnevu juga se je končno vse skupaj pomirilo...

Pomlad v piškeri, vse cveti, diši in se medi. Navtiki so tudi že tu, no kakšne gužve pa še ni :-)

Pogled proti Ižu, v ozadju Dugi otok... Ajde maestral, pomiri se že!

Stari most nad Ždrelcem. Čeprav je zdaj kanal širši, pa je novi most samo za pol metra višji (17,5m), tako da z večjimi jadrnicami še vedno ne bo šlo skozi...

Pot na kamenjaku in potem na drink v Safari bar na Kamenjaku...

Pogled iz srednjih vrat na severni del cresa in v ozadju Učka.

Potka na Orjulah. Ponekod se vidijo še ostanki kampa...

Ploha nad Osorščico, prvi dan juga pred fronto. Povsod lepo, nad Osorščiico in Nerezinami pa se hitro naredi kakšna ploha...

Pogled s severa na preliv med otokom Cresom in Plavnikom.

Trajekt Cres v Brestovi. Trajekt ima maksimalno hitrost 11,5 vozlov in lahko sprejme 100 vozil. To pomeni da če ste nekje pri menjalnici še pridete gor.

Trajekt Lubenice v Meragu. Trajekt ima maksimalno hitrost 13 vozlov in lahko sprejme 70 vozil. Na liniji Valbiska - Merag večinoma vozi novejši trajekt Ilovik.

Nekaj slik Osorščice v različnih vremenskih situacijah.